O novem virusu ne vemo veliko, vemo pa, da se zelo hitro širi in da so posledice okužbe lahko tudi precej hude. To je več kot dovolj, da se naši možgani odzovejo z vso resnostjo, kot da stojimo pred najhujšo grožnjo. Naše telo, še posebej pa naši možgani, so namreč narejeni tako, da nas kar se da učinkovito zaščitijo pred nevarnostmi iz okolja. In občutek strahu, je del te obrambe. Za to, da sprožijo odziv, naši možgani ne rabijo pred sabo dejansko videti virusa ali obolelega, dovolj je, da o nevarnosti samo poslušamo, razmišljamo in si predstavljamo, da bi se kaj takega zgodilo nam ali našim bližnjim.
Naši možgani že samo na misel reagirajo kot da gre za dejansko fizično nevarnost.
Ljudje in živali imamo dva ključna načina odzivanja na nevarnosti. Kadar naši možgani ocenijo, da se z resnično ali zamišljeno nevarnostjo lahko borimo, se sproži odziv boja. Naše telo preplavi več energije, dihanje postane globje, da dobi telo več kisika. Naša pozornost se zoža, na to kar je ključno, za našo varnost (spremljanje novic, priprava načrta za zaščito ipd). Kadar pa možgani ocenijo, da se z nevarnostjo ne moremo učinkovito spopasti oz. da spopad ne bi vodil v našo zmago, se sproži odziv bega. Tesni spremljevalec tega odziva pa je strah.
Zelo normalno je zato, da nas je strah, ko spremljamo novice, ki nam dajejo občutek, da pri obvladovanju nečesa neznanega, potencialno nevarnega nismo najbolj uspešni. In če nas odziv boja spodbudi, da se aktivno spopademo z nevarnostjo (si pogosteje umivamo roke, uporabljamo razkužila in ohranjamo medsebojno razdaljo), nas odziv bega pahne v želji po umiku (želja po ostati doma), zaščiti (tudi preskrbi s hrano), begu (odpor, do opravljanje dela pri katerem se lahko okužim).
Pri soočanju z novimi, neznanimi izzivi je pomembno, da skrbimo tudi za uravnavanje svojega notranjega doživljanja.
S strahom tako ni nič narobe, saj nas naredi še bolj previdne, težava pa lahko nastopi takrat, kadar traja dlje časa in se stopnjuje. Takrat nas lahko zagrabi panika, to je strah, ki je prevzel kontrolo nad našim razumskim vedenjem. Zaradi tega, je pri soočanju z neznanim, velikim izzivom, bodisi, da je to koronavirus ali pomembna naloga v službi zelo pomembno, da ob aktivnem spoprijemanju z okoliščinami, skrbimo tudi za uravnavanje svojega notranjega doživljanja.
V nadaljevanju je predstavljenih nekaj hitrih ukrepov, ki jih lahko vključimo v svoj vsakdan.
1. Ustavi se
Za uravnavanje našega notranjega doživljanja in s tem čustev je ključno to, da se jih zavedamo. So namreč kot požarni alarm, ki želi biti slišan. Če ga zaznamo zgodaj in se nanj odzovemo, požar z lahkoto pogasimo. Če se odzovemo šele takrat, ko alarm preglasi vse ostalo, se je požar že močno razširil in ga bomo težko pogasili. Pri vaših vsakodnevnih opravilih se zato pogosteje ustavite. Svojo pozornost namenite dihanju. Naredite vsaj en globok vdih in izdih.
2. Opazuj, kar je
Ob tem ko pozornost namenite dihanju, bodite pozorni na to, kaj je še prisotno v vašem telesu. Morda lahko opazite težko glavo. Morda je prisoten občutek teže v predelu prsnega koša. Morda se pojavijo številne misli. Morda opazite kaj drugega ali pa povsem nič. Karkoli je, je prav. Skušajte to samo zaznati, brez presojanja ali želje po spreminjanju.
3. Bodi sočuten
Rekli smo, da so čustva kot požarni alarm, ki želi biti slišan, saj je zaznal nekaj nevarnega. Bodite zato do tega, kar koli opazite, prijazni, hvaležni. Dobro je, da imate tak »opozorilni sistem«, ki vas poskuša obvarovati. Morda se mu lahko v mislih zahvalite, da tako skrbi za vas.
4. Pusti da gre
Ko se ustavimo in namenimo pozornost temu, kar sporoča telo, čustva in misli, jim damo vedeti, da so pomembni in jih želimo slišati. Da jih slišimo, je tudi njihov ključni namen obstoja. In zdaj, ko smo jih slišali, jih lahko pustimo, da gredo naprej. Ne rabimo vedno znova premlevati iste misli ali se osredotočati na pritisk v prsnem košu. To nam ne bo v pomoč.
Da misli lažje spustimo, si lahko vsako od njih predstavljamo kot beli oblaki na modrem nebu, ki pride, ga zaznamo, a tudi spustimo, da gre naprej. Po drugi so naša čustva kot valovi. Pridejo, narastejo, jih zaznamo in pustimo, da se umirijo. Vse to so minljive izkušnje, ki kljub morebitni trenutni intenzivnosti ne bodo tako močne zavedno. Kadar na ta način spustimo misli, občutke, čustva, da se iztečejo, strah in drugi občutki postanejo bolj obvladljivi. Naš razumski, racionalni del pa znova dobi več prostora, da premisli najbolj ustrezne naslednje korake.
