Kljub temu, da se odziv možganov na situacijo, ki jo ocenijo kot nevarno (bodisi z vidika fizične varnosti ali z vidika psihološke varnosti), pri vsakem od nas zgodi po enakem principu, in sicer tako, da se aktivira limbični del možganov, se ljudje v stresnih situacijah vedemo zelo različno. Nekateri postanejo bolj tihi, umaknjeni, manj zaupljivi, želijo ali mislijo, da morajo vse narediti sami. Lahko celo otrpnejo in se počutijo povsem paralizirane. Drugi postanejo bolj aktivni, govorijo več ali preveč, ne poslušajo drugih ali postanejo razdražljivi, jezni, celo agresivni. Treti lahko postanejo preveč podredljivi, ubogljivi, ustrežljivi, nesamostojni in odvisni od drugih.
Zakaj pride do te razlike?
Prva razlika se zgodi pri tem, kakšno oz. katero situacijo možgani pri nekom ocenijo kot »nevarno«. Za nekoga je to že manjše nesoglasje s partnerjem ali vožnja z motorjem, za druge nastop pred petsto glavo množico ali hoja po feratah v visokogorju. To je tudi eden od razlogov zaradi katerega trenutno dogajanje okoli COVID-19 zaznavamo kot različno ogrožajoče.
Ljudje različne situacije ocenimo kot različno nevarne.
Kako pa pride do teh razlik v zaznavi? Nekateri emocionalni procesi so prirojeni, številni pa so naučeni tekom našega odraščanja, in sicer na različne načine. Če smo imeli na primer kot otroci pogosto izkušnjo, da nam je bilo ob nekem dogajanju (npr. prepir med starši) hudo, nas je bilo strah, smo bili nemočni, si bodo naši možgani zapomnili, da so konflikti pomembnih ljudi nekaj nevarnega, kar sproža bolečino in morda celo nevarnost izgube drugih. Konflikt s pomembnimi ljudmi v sedanjosti bo sprožil spomine iz preteklosti, z njimi povezana čustva, prepričanja, zaključke, misli. Zaradi tega, se bodo naši možgani, lahko že samo na možnost, da pride do konflikta, odzvali z močnim čustvenim odzivom. Ta nas bo skušal pripraviti do tega, da ustrezno ukrepamo. Kakšen odziv pa to bo, je odvisno, kaj smo se naučili (s pomočjo izkušenj, modelnega učenja, pogojevanja), da prinese najboljši izid za nas. Če so v preteklosti najboljši rezultat prinesle aktivnosti, ki so pomenile umik, se bomo odzvali na ta način. Če smo v preteklosti v podobnih situacijah najboljši rezultat dosegli z borbo, se bomo razjezili, vložili energijo v razrešitev in se borili.
Na intenzivnost stresnega doživljanja vpliva tudi naš notranji odziv na stresno doživljanje.
Na razliko v doživljanju stresnih situacij pa vpliva tudi naš notranji odziv na to, kaj ob stresnih situacijah doživljamo. Če ob konfliktih doživljam na primer strah, da bi me drugi zavrnili, se lahko znotraj mene zaradi tega doživljanja strahu pojavi kritika, sram, morda jeza ali krivda (ker zaradi strahu ne naredim nič). Ta naš notranji odziv na stresne znake naše doživljanje stresne situacije še okrepi. Zaradi tega drugotnega odziva se počutimo še bolj pod pritiskom. Tako je prvi korak pri obvladovanju stresne situacije, prepoznavanje in blaženje teh drugotnih odzivov na stresno doživljanje.
